Dendroflora puljskih parkov nekoč in danes
Puljski parki so, tako kot ostale ozelenele mestne površine, bogati z rastlinskimi vrstami, in sicer z več kot 100 vrstami na parkovnih površinah v Pulju. Nekatere izmed njih so bile posajene že konec XIX. st. in začetek XX. st. za časa vladavine Avstro-Ogrske, potem pa še Italije. V tem času so bile zasajene številne eksotične vrste, ki pa niso mogle kljubovati tukajšnjim podnebnim in pedološkim pogojem (Carica papaya, Copernicia sp., Dasylirion sp., Taxodium distichum, Coffea arabica, Cyperus papyrus, Musa xparadisiaca, Phoenix dactylifera, Sequoiadendron giganteum in dr.). Nekatere izmed njih pa so se prilagodile tukajšnjim razmeram in uspevajo še danes, npr. Sequoia sempervirens, Yucca filamentosa, Cedrus libani, Trachycarpus fortunei, Chamaerops humilis, Magnolia grandiflora, Pinus jeffreyi itn. Po besedah M. Balote iz leta 1954 obstaja ena znanstvena razprava iz druge polovice XIX. st., ki navaja še 36 drugih subtropskih kultur in rastlin, ki deloma rastejo okrog puljskega zaliva in južne Istre.
Od samih začetkov parkovnega oblikovanja do današnjih dni je bilo v puljskih parkih posajenih več kot 200 vrst, največ v času Avstro-Ogrske (99), medtem ko je bilo v času italijanske vladavine zasajenih 44 vrst. Nekatere izmed njih so že zdavnaj izginile, spet druge pa so se izkazale kot zelo trpežne rastline in se sadijo še dandanes.
Za časa vladavine Avstro-Ogrske so se v puljskih parkih večinoma sadile alohtone in eksotične rastlinske vrste, samo nekaj je bilo avtohtonih, ki so še vedno prisotne v današnjih parkih. Čeprav so med prinesenimi vrstami tudi tiste, ki se niso uspele prilagoditi novim podnebnim in pedološkim razmeram ter so odmrle ali so danes v slabem stanju, je vseeno opazno veliko tistih vrst, ki so bile takrat zasajene. Še danes obstajajo v puljskih parkih in pomenijo nezamenljiv okras tistega obdobja.
Tudi obdobje italijanske oblasti je zaznamovano s sajenjem večinoma alohtonih rastlinskih vrst, vendar so bile te vrste izpostavljene skoraj enakim ekološkim pogojem kot v domačem okolju, zato so se skoraj v celoti prilagodile in udomačile v novem ambientu, o čemer priča veliko število njihovih primerkov v puljskih parkih.
Starejši krajani Pulja pomnijo svoje mesto kot prekrasno zeleno oazo na samem jugu istrskega polotoka. Pogostokrat boste slišali, da v spominih o svoji mladosti omenjajo klopi v parkih, žuborenje vode iz fontan v Mornariškem parku ali parku Monte Zaro in brezhibno postriženo živo mejo v vseh tedanjih parkih. Želja vseh krajanov je, da se današnjim parkom vrne vsaj delček nekdanjega sijaja.
Parkovne površine so zgolj del bogate kulturne in zgodovinske zapuščine mesta Pulja, pridobljene v tritisočletnem obdobju njenega obstoja, pomenijo pa nezamenljiv okras in dragoceno zbirko rastlinskih vrst, ki je stara skoraj 150 let. Zahvaljujoč blagemu podnebju in več ali manj uspešni izbiri rastlin, so se mnoge izmed njih uspele obdržati vse do danes, čeprav gre za alohtone in avtohtone sorte. Tako uspevajo v novem okolju kot neofiti – cvetijo, obrodijo in se razmnožujejo brez človeške pomoči.
V zadnjih letih se znova uvaja stara tehnika umetnostnega striženja v parkih, ki so včasih bili vzdrževani na isti način. Tako se puljskim parkom počasi vrača prepoznavna podoba.