Park Franca Jožefa I. in Park kralja Zvonimirja

V drugi polovici XIX. st. se je mesto začelo širiti proti severu in vzhodu, kar je pripeljalo ne samo do načrtovanja posameznih objektov ampak tudi do oblikovanja zelenih oaz v tem delu mesta. Glede na to, da je bila širitev proti severu omejena z obstoječim zalivom (Valle del Ponte), se je Avstro-Ogrska zatekla k nasipavanju in namakanju tega obalnega dela t.i. mandrača (pristanišča). Ta del je bil izkoriščen za oblikovanje parkovne površine, ki bi morala zadovoljiti potrebe bodočih prebivalcev. V neposredni bližini Mestnega parka je v prvi polovici XX. st. zrasel prvi hotel Riviera, ki je še danes prava secesijska lepotica. Parkovna površina nasproti hotela je bila prav tako poimenovana Riviera, leta 1918 pa sta obe površini prejeli nov naziv po italijanski kraljici – Regina Elena. Zraven hotela so bile zgrajene Vile Münz, kjer so bivali bolj premožni stanovalci, tako je bil obstoj kakovostnega parka v neposredni bližini neizogibno potreben.

Tedanji Mestni park (današnji Park Franca Jožefa I.) je kvadrataste oblike na površini več kot 8.000 m², Park Riviera (današnji Park kralja Zvonimirja) pa je trapezne oblike in skoraj pol manjši. Dolge in kačaste steze v Mestnem parku so peljale sprehajalce z enega konca parka na drugega, kakor da želijo, da se sprehod skozi ta čudovit park nikoli ne konča. Ko je bila gospoda utrujena, si je oddahnila na klopci in sproščeno uživala ob spremljavi Mestne glasbe v nedeljskih popoldnevih. Čudovit drevored koprivovca, ki obstaja še dandanes, je ločeval park od prometnice kakor prijeten vizualni in zvočni ščit ter je ustvarjal intimno vzdušje. V petdesetih letih je bila na severnem delu Parka Franca Jožefa I. zgrajena fontana – njen rob je bil poudarjen z nizom naravnih istrskih prodnikov, iz kupa istrskih kamnov na sredi fontane pa je izvirala voda. Zaradi postavitve sodobnega otroškega igrišča na začetku devetdesetih let XX. st. se je postopoma povečal osrednji del Parka Franca Jožefa I., hkrati pa je ta kraj postal glavno zbirališče za druženje in otroško igro.

Zanimiva eksotična vrsta je vsekakor koščičasta patisa (Cephalotaxus drupacea), ki izvira iz Japonske in Kitajske, raste počasi, rodi pa koščičast plod, podoben oljki. Med avtohtonimi vrstami izstopajo čudoviti primerki bresta, črnega hrasta in navadnega koprivovca. Črničevje (Quercus ilex) je avtohtona vrsta v hrvaških submediteranskih istrskih gozdovih, ki prevladuje med drugimi vrstami hrasta na tem področju. Njegovo zimzeleno deblo je gosto, barva krošnje in skorje je temna, zaradi česar ima tudi takšno ime. Drevo je zelo kakovostno in razprostranjeno, zanimiv pa je podatek, da se zaradi svoje specifične teže pogreza v vodo.

Na robu Parka Franca Jožefa I. proti puljski Rivi se šopirijo primerki kanarske palme (Phoenix canariensis), ki s svojo razkošno pernato krošnjo privlači pozornost vsakega obiskovalca. Palma izvira iz Kanarskih otokov, v Evropo pa je prispela sredi XVIII. st. Skoraj nemogoče je oditi iz mesta, ne da bi jih opazili in se fotografirali pod njihovimi krošnjami.