Park Valerija

Nastal je kot posledica razraščanja zelenih površin proti amfiteatru od leta 1890 do 1893, pomenil pa je vrhunec parkovne umetnosti tistega časa v Pulju. Sredstva, namenjena za postavitev parka, so bila zagotovljena leta 1890 s sklepom občine, ki je namenila 2.000 forintov v triletnem obdobju, park pa je bil poimenovan po kraljici Valeriji v njen spomin.

Park ima obliko trikotnika, nahaja pa se tik pod antično lepotico Areno. Že od nekdaj pomeni zbirališče vseh obiskovalcev. Celoten park je bil zbirka umetniško striženih grmov v različnih geometričnih oblikah (krogle, kvadrati, stožci, polkrogle). V ta namen so bili uporabljene rastlinske vrste, ki se dajo lepo oblikovati, kot so npr. lovor, dobrovita, pušpan in kalina. Za razliko od prejšnjih parkov so steze Parka Valerija pravilne in pod pravim kotom. Osrednji motiv je bila fontana, v katerem je bil leta 1897 postavljen kip Amorja iz medenine. Po nekaj letih sta bila odstranjena, na njuno mesto pa je bil leta 1904 postavljen spomenik avstrijski cesarici Elizabeti. Leta 1934 je bil porušen in odstranjen, na njegovo mesto pa je leta 1940 prišel kip z rimsko volkuljo ter Romulom in Remom. Kip je po drugi svetovni vojni odstranila italijanska oblast, leta 1953 pa je bil na njegovo mesto postavljen spomenik Mornarju, posvečen uporu mornarjev leta 1918, vendar je bil leta 1995 tudi ta kip odstranjen. V času italijanske vladavine je bil park poimenovan po princu Umbertu.

Rastlinske vrste tega parka so podobne tistim v parku Monte Zaro. Tukaj zasledimo cedre, ciprese, juke, visoko in nizko žumaro, lovor, oleander, tiso in dobrovito.

Tisa (Taxus baccata) je zaščitena rastlinska vrsta na Hrvaškem, lepo razviti primerki te vrste pa so v parkovni dediščini pravo bogastvo. Celotna rastlina je strupena, razen dekorativne rdečkaste ovojnice okrog plodu. Na eni rastlini se nahajajo ali moški ali ženski cvetovi, kar pomeni, da morata biti v bližini primerka obeh spolov, v kolikor želimo občudovati njene prekrasne plodove. Tisa je primerna za obrezovanje in oblikovanje v različnih oblikah, odlično pa se prilagaja vsem pogojem v mestu. Tako kot v Mornariškem parku, tudi tukaj lahko zasledite neverjetne primerke obalnega mamutovca, eksotične sorte, ki bo zagotovo pritegnila pozornost vsakega obiskovalca.

Navadna ali mediteranska cipresa (Cupressus semprevirens) je rastlina, prisotna v skoraj vseh puljskih parkih. Najdemo jo v dveh oblikah, vodoravni in izrazito piramidasti, ki se uporablja kot navpičnica pri oblikovanju parkov. Znano je, da so že Grki in Rimljani uporabljali veje ciprese v svojih domovih za razkuževanje prostora, poleg tega pa je njeno eterično olje primerno za krepitev imunskega sistema, pozitivno vpliva na težave z dihali in s krvnim obtokom, ima pa tudi izjemno pomirjajoč učinek.

Juka (Yucca gloriosa) je vrsta, ki izvira iz Severne in Srednje Amerike, s svojimi velikimi, belimi in pokončnimi cvetovi pa v poznem zimskem času pleni poglede.

Tako kot stoletje nazaj tudi danes prevladujejo grmi lovorja, ki jih spretni vrtnarji strižejo v različne oblike. Lovor (Laurus nobilis) je tipična vrsta tega podnebja, v naravi pa raste na prehodu iz sredozemskih in mešanih gozdov. Cveti zelo bujno v rumenih grozdih, medtem ko so listje, steblo in plodovi bogati z eteričnim oljem. Priporočljiva je uporaba eteričnega olja zaradi terapevtskega učinka pri boleznih dihal, osvežitev prostora z njegovimi esencami pa preprečuje okužbo. Najpogosteje se rabi kot začimba v mediteranski kuhinji, saj obogati okus jedi s svojo prepoznavno aromo. Že naši predniki so verjeli, da drevo lovorja varuje pred bliskom, zlom in nalezljivimi boleznimi, zaradi česar se je sadil v bližini hiš. Lovorjeva vejica že iz davnih časov pomeni simbol zmagoslavja, za stare Rimljane pa simbol vstajenja, saj so jo obešali na vrata na sveti večer.

X
Skip to content